Ušesa Istre

Ušesa istre so zanimiv pojav v kraškem robu. So spodmoli skoraj na meji s Hrvaško. Kje so in kako do njih? V Sočergi zavijete nasproti gostilne Milana Palčiča k cerkvici na hribček, tam pustite avto in markirana pot vas vodi do cilja. Na vmesnem postanku si lahko ogledate še “bunker ” v skalah. Sama pot poteka po skrajnem spodnjem kraškem robu. Drugi postanek pred samim ciljem vam ponuja naravni most. Sam spodmol je naravna znamenitost, za pot predlagam visoke pohodne čevlje, ker je pot posejana z ostrimi skalami. Kraški rob je sam po sebi fenomenalen in v sončnem dnevu ponuja pogled na doline pred Buzetom in na drugo stran proti Slavniku. Na poti nazaj se ustavite v Sočergi v gostilni, kjer vam za okrepčilo ponujajo istarske specialitete od fužev s tartufi, enoločnic z bobiči in za žejo avtohtoni refošk ali malvazijo.

 

Rush hour in Scotland

Rush hour in Scotland ali prometna konica na Škotskem. Slika posneta na glavni cesti (povdarjam glavna cesta) pred Durnessom na severozahodu Škotske. Ceste so široke za en avtomobil in vsi se en drugemu umikajo z nasmehom in samo takšne ceste so v highlandu. Res, da je vsakih 150-200 metrov “passing place” (t.i. izogibališče), dokler se ne navadiš na takšne ceste je srce kar na višjih obratih. Durness je na zemljevidu označen, kot veliko mesto, v Lonley planetu piše 300 prebivalcev in ko prideš tja je en internet point, štacuna in high price hotel v katerm smo dobili ta pravo kafe (povsod so kave od 3dcl naprej). Ovce so obvezno prisotne povsod, nimajo omejitev z ograjo in se prosto pasejo na travnikih, pred večerom jih je ogromno na cestah in nobeden se ne razburja zaradi tega. Na zgornji fotografiji standardne ovčke, ozka cesta in izogibališče (ta beseda mi ni cool).

 

Dunnottar castle – grad z domišljijo

Je grad s filmskim pridihom, je grad, ki zbuja domišljijo in te sam od sebe popelje v srednji vek. Stoji na pečini visoko nad morjem obdan s čudovitimi klifi in peščenimi plažami . Grad je še vedno v privatnih rokah in vstopnina je simbolična, edina pripomba je parkirišče, kjer lahko parkira največ 20 avtomobilov naenkrat. Ob pravem vremenu je grad poslastica za fotografiranje in snemanje. V tem gradu so lep čas skrivali škotsko krono in jo rešili pred sovražniki.  O vremenu na Škotskem nisem imel pripomb, od več kot dva tedna potovanja po celi Škotski smo imeli 1-2 dni dežja. Vse drugo je bilo bolj sončno,vetrovno, zeleno, nasmejano in prijazno. Scotland I salute you.

 

Misel stoletja

Eilean donan, najbolj fotografiran grad na Škotskem, je pogosto menjaval lastnike skozi dolgo zgodovino. Grad, ki je bil znan po svojih krutostih, kot vsi v srednjem veku…Ena izmed slik in napisom iz gradu ter mislijo enega izmed plemičev:..”da so glave nabite na kolih lepše kot venec poln vrtnic…”…krutost res ne pozna meja.

 

Pogrešam poletje

Uradno pogrešam poletje. Hočem morje, toplo in lepo vreme, kratke hlače in šlape. Sočni zahod pri Izoli na barki med lovlenjem rib.

 

Obrambni stolp pod kraškim robom

Včasih potuješ vsak dan po isti poti in ne vidiš detajlov, ki ti jih nudi okolica. Včasih se ti detajli pokažejo samo na kratko in zbudijo firbca v tebi. Tako tudi, ko se vozim vsak dan na obalo in nazaj, se prikazuje en stoplič v daljavi. No pa smo šli raziskovat, stara cesta Buzet, tabla Podpeč in stolp je nad nami. Potrebno je še preplezati strmo z zajlami varovano pot ali po cesti okrog priti od zgoraj. Zgornja pot je prijetnejša, ker se hodi nad kraškim robom in nudi pogled na zeleno Istro, sončni zahod ter tržaški zaliv. Obrambni stolp je obnovljen in izhaja iz 15. stoletja, ko je varoval mejo med habsburžani in beneško republiko. Leži na pečini in zelo nedostopnem terenu. Na vrhu kraškega roba pa burja postreže s svojo svežino. Nekaj novega iz vsakdanjega razgleda.

 

Gradus Socerbus

Grad Socerb,  ja no ni grad za obiske, s sobami in rekviziti in vstopnino, kot smo vajeni pri drugih gradovih širom okrog nas. Je grad, ki nudi lep razgled na Tržaški zaliv, ki ponudi pogled na Koper, Trst, dolomite in če je res zelo jasno vidiš Benetke. Znotraj gradu je “fensi” restavracija, ki je nisem obiskal. Saj že slike na vhodu povedo, da je objekt uporabljen tudi za protokolarne sprejeme. Na slikah so vidni kraljica Elizabeta II., monaški princ Albert itd…No na teraso se da pridet in naredit kako fotko. Zdraven je parkirišče s super razgledom in za sprehajalce so okorg lepe poti za spehode v kraškem ambijentu. V bližni je cerkev pod zemljo v kraški jami. Za zimske dneve, ko je v notranjosti minus in sneg, je grad Socerb  detinacija, kjer nudi plus stopinje in sonce. Preverjeno.

 

Pipes and drums in Inverness

Ko si zamisliš popotovanje po Škotski, si vedno zamisliš jezera, lepa mesta in zelene vasice, škotsko hribovje, dude, pošast iz Loch Nessa, whiskey… No dude sem doživel večkrat v živo in vam povem, da je kurja polt prisotna v sekundi . Zgornji video je nastal v mestu Inverness nekega nedeljskega ležernega dopodneva, ko smo raziskovali dotično mesto. Še zdaj se spomnim, smo nakupovali v enem nakupovalnem centru, ko slišim dude in bobne. Ma kaj slišim dobro? Kot ta pravi turist se zapodim ven in na glavni ulici cela parada dud, škotov v kiltih, uniform itd…Vprašamo policaja kaj dogaja? Pravi, da imajo vsako nedeljo v mestni hiši sestanke odbora, samo v šali odgovori, da je samo pojedina z dobro pijačo.  Zakaj vprašat policaja? Imajo neko nenapisano pravilo “…when you are in doubt, ask a police officer . . .” ( ..če si v dvomih vprašaj policaja..) in res je vedno tako, prijazni za popizdit. To se je kasneje večkrat ponovilo. Pa še ena zanimivost policije, če nimaš vozniškega s sabo in te ustavijo na cesti, moraš v 24 urah prinesti vozniško na najbližjo policijsko postajo. Pri nas vemo kako je če je “skleroza” na obisku in se okrog vozimo brez vozniškega, malo damo € v proračun?!

Inverness je mesto na ustju kjer se Loch Ness meša z morjem. Loch Ness je jezero, kjer prebiva “mistična” pošast Nessie. Da nekomu pokvarim “gušte”, ta pošast ne obstaja. Večkrat so pregledovali jezero na miljon načinov in ni NIČ. Samo mi turisti se palimo na te pravljice. Kaj pa če jo glih mi vidimo?Seveda, seveda k miljon drugih pred nami…še namakal sem roke v to jezero, da me kaj potegne, samo mrzla voda in nič več. No da končam o dudah in bobnih, na koncu jih imaš poln kufer. Enkrat smo obtičali malo preveč v Edinburghu in je en tip nažigal po dudah kot da mu je zadnji dan. Vam povem po 20 minutah sem ga imel preko glave, sem bil prav vesel da se je en hipi s kitaro vsedel zdraven in začel neke svoje nažigat. No o Loch Nessu in Edinburghu v kakem drugem postu.  Dude pa po pameti….

 

Proti grmenju ob sončnih dnevih

V zadnjih časih je polemika, da hoče država razširit vojaški poligon POČEK od Postojne do Ilirske Bistrice. Celo narediti letališče za letala brez pilotov. Mi kateri živimo v Pivški dolini vemo kaj to pomeni, da bo še več in več grmenja in streljanja vsak dan. Da se bo hiša še večkrat stresla od detonacij. Sprožila se je civilna inicijativa s peticijo PROTI ( klik tukaj za podpis) temu sranju, ki misli nastat iz neokrnjene narave. Izgubili bomo naravo, sprehode, jezera, mir, tišino, divjad, rastlinstvo in indentiteto prostora.Za koga? Za vojake in za namišljne vojne? Ne hvala. Če to bereš podpiši prosim. Ker čez par let zgornja slika bo le še ena “KAKO JE BILO VČASIH”.

 

“Grozni” medvedi

Medvedi so grozna bitja, hodijo po gozdu in plašijo obiskovalce, vsako toliko časa še koga napadejo. Napadejo kakšne firbce, pametnjakoviče in vsevede. Kakšnega, ki se zmoti in jim pride na “obisk” v brlog, potem pa jih napadejo, malo raztržejo ali pohabijo. Nato pridejo mediji in jih križajo na spletu, dnevnem čtivu…Pojavijo se vsi mogoči strokovnjaki, ki analizirajo potek napada in krizni štabi. Pri vseh teh ne smem pozabiti zelenih specijalcev – “intervencijske” skupine Zavoda za gozdove, ti pa komaj čakajo, da koga medvedi napadejo in da grejo lahko v napad in pokončajo tega medveda. Če ne najdejo glavnega krivca, pa ustrelijo prvega medveda k srečajo. Sam se velikokrat vprašam, kako bi odreagirali ljudje? Da ti en model sred noči, pride v hišo ali stanovanje. Po moje ne bi bilo v stilu: Kaj ti kaj postrežem? Če iščeš sef je v kleti, prva vrata levo. Če se boš preveč zmatral, je hladilnik poln, sem prav danes bil v trgovini in upam, da te ne moti črn kruh. Valjda, da vsak popizdi, če mu kdo uleti v “intimen” – oseben prostor. Jaz bi komu, ki zaluta v moje prostore ene dve dal okrog ušes in če bi imel slab dan verjetno še kako nogo polomil. No enako je pri medvedih, ko jim hodimo v njihove prostore.

Drugače so medvedi odlična bitja, včasih malo prevliki firbci in zmedeno pridejo v kako naselje na periferiji. Seveda v iskanju hrane. V gozdu delujejo kot neke vrste higijeniki, poberejo vso mrhovino, odvečno hrano, sadje v odmaknjenih sadovnjakih in poljščine, ki ostajajo za nami. Jaz se z njimi večkrat srečam v gozdu med raznoraznimi potepanji, zgornji video je nastal v notranjskih gozdovih daleč od naselja. Malo zažvižgaš in zaploskaš in gre stran, včasih v takem šprintu, da se ustrašiš same reakcije. Včasih šprintam tudi sam stran, še posebej v primerih medvedke z mladiči. Rad jih imam, ker tam kjer je območje medveda ni toliko gobarjev, nabiralcev plodov, sprehajalcev, firbcev in pohodnikov. Najdem svoj mir stran od civilizacije. Kosmatinci so super in srečanja z njimi si vedno zapomnim.