Nedeljske specialitete pod Rožnikom: Oljčna omaka

Nedelje tiste lenobne so prave poslastice za uživače in razvajanja željne ljudi. Razvajanje se lahko občuti na več načinov, jaz se na en način razvajam s hrano in fino pijačo. Po ta novem z drago eksperimentirava v kuhinji, ja prav ste prebrali v kuhinji. Zakaj iti v restavracijo. Če lahko doma v miru pripravljata kosilo oba. In ne nisem copata, če komu to na misel pride. Pač uživam v dobri hrani in rujni kapljici. Sem gurman z velikim G. In moja boljša polovica je tudi podobnih pogledov na svet, hrano in pijačo.

Na kratko, zbudiva se ob 11 in debata kaj kako in kaj finega pojest, pade ideja zakaj pa ne doma in v domači kuhinji eksperimentirati v kuhinji v intimi. No iz knjižne police potegneva novo pridobitev OMAKE sveta. Odpreva naključno stran in gas v najbližnjo štacuno po »potrebščine«. Knjiga je pokazala OLJČNA OMAKA za testenine. Slike lahko vidite na vrhu in moram vam reči, da je bilo mmmmm in hmmmmm, presenečen nad okusom. Sem ljubitelj mesa ampak to je bilo odlično. Vonj, okus… Saj vem vsak hvali lastno kuhinjo.

Bom dal recept v javnost:

-čebula

-strok česna

-majhen por

-zelena

-dva korenčka

-130g črnih oliv

-5 zelenih oliv

-oljčno olje

-paradižnikova omaka

Na oljčne olju popražimo čebulo in česen, dodamo zelenjavo in jo 5 minut vse skupaj pražimo. Dodamo na kocke narezane olive ½ takoj in čez čas ½ oliv, da ostane malo hrustljavo. Dodamo paradižnikovo omako in vse skupaj pražimo do želenega okusa. In seveda žlica vegete. Za zdravem sva zbrala Souvignon iz jeruzalemskega okoliša. Predlagam tudi sivi pinot iz primorske. Po želji nariban parmezan.

Okus je super zelena nam da malo grenkobnega okusa in se meša s sladkim korenčkom, olive pa so meni osebno zakon. Ko poplakneš z okusom belega rujnega je sploh okusno.

Pa dober tek in veliko gurmanskih užitkov.

 

Išče se . . .

…lastnik, zgoraj izgubljenih predmetov. Vsakdanji sprehod s psom v gozdu, pes teka okrog in raziskuje podrastje habitata, dokler jaz zvedavo lomastim okrog in hodim po poteh, ki jih še do včeraj nisem poznal. Včasih najdem kakšno gobo ali jesenski sadež v obliki kostanja, da si popestrim jesenski vsakdan. No kdaj pa kdaj najdem, kakšno »pozabljeno« eksplozivno sredstvo sredi gozda. Eksplodirano ali neeksplodirano. Najdem rabljene tulce granat in patronov, ki jih »pozabijo« pobrati vojaki na bližnjem vojaškem poligonu. Redno se jim dogaja, da se izgubijo izven območja poligona in tudi tam puščajo sledi za sabo. Najdem ostanke vojaških eksponatov za katere ne vem iz katere generacije vojske so, ker se na naših tleh vojska kar redno menja ( pa ne govorim o zadnjih 18 letih), s tem mislim na zadnjih 100 ali 200 let.

Sem človek, ki me ne ganejo te stvari in tudi vem, da se jih ne smem dotikat, če mi je kaj do življenja. Naredim fotko si ogledam stvar iz varne razdalje in odidem dalje svojo pot. Včasih me razmišljanje odnese, da se kaj ne zgodi komu drugemu. Vsi vemo, da smo ljudje firbci po naravi. Dobro bi bilo, da bi poligone in okolico pogosteje pregledovali ljudje za to usposobljeni ali da bi objavili kakšno telefonsko številko, kjer se da to prijaviti in posledično odnesti ven iz naravnega habitata. No, da tiste ki to berejo ne bo strah, te stvari niso na vsakdanji poti ljudi. Sam pri sebi upam, da mi pes nekega dne ne prinese kaj takega pod noge.

P.S. za info, na prvi sliki je dimna »bomba« namenjena za šolske potrebe (že uporabljena), na tretji sliki je MINA (verjetno minometna in ne vem če je uporabljena)



 

Gradus Podsredus

Grad Podsreda

Grad Podsreda se je znašel na poti in ni bilo druge, kot da ga obiščemo in upamo, da bo odprt. No ujeli smo zadnje dni odprte graščine, ki se odpira na enem izmed strmih gozdnih hribovji v tem delu Slovenije. Pripeljali smo se pod njim in že od spodaj je bil videti mogočen in razkošen, skrival se je za meglico, ki se je dvigovala iz gozda. Taka prava filmska srednjeveška meglica. Grad je malo drugačen od ostalih, ki sem jih do sedaj obiskal. Prvo je eno obzidje in ogromno dvorišče in šele nato grad. Narejen je v dveh nadstropjih in odlično prenovljen, ker slike, ki so v samem gradu, kažejo slabo stanje graščine pred obnovo, ampak res slabo in obupno stanje. V gradu je lepa zapuščina opreme in fajn obnovljene freske. V notranjosti je poročna dvorana, trenutna razstava steklarstva in 36 del našega priznanega slikarja Franceta Slane. Vstopnina je klasična 4€ in grad si lahko ogledaš sam, sobane so ogrevane, tako da kljub jesenskemu mrazu nismo ostali premraženi. Določene sobe so original ohranjene, prav tako črna kuhinja in ječa…Na izhodu nas je ujel dež, tako, da smo šli lovit sonce. Naprej smo šli v Kostanjevico na Krki. K prijatelju Gregorju, ki pa se je pokazal kot pravi domačin. Klepet ob kavici, sonce, samostan z ogromno fascinantno razstavo, kostanjeviška jama in seveda cviček na 1001 način. Ata Lojze pa je itak faca. Hvala George. Kostanjevici na Krki pa itak poseben blog, ko bo za to čas primeren. Zelo priporočam Kostanjevico na Krki in grad Podsreda.

 

Moja naj . . .

Paradajz

…zelenjava…s poletjem izgubim mojo najljubšo zelenjavo…saj vem, da ga lahko dobim celo leto, samo nikoli nima tisteg okusa, kot ga ima poleti…paradajza nikoli dovolj…zjutraj za zajtrk s sirom ali za večerjo z feto in olivnim domačim oljem…ni kosila brez paradajza….mmmmmm definitivno najboljši okus…

 

Grožnjan – Grisignana

Grožnjan

Še en jesensko nedeljski trip v osrčje hrvaške Istre je mimo, iz radovednosti in želje po soncu ter toplem vremenu smo se odpravili na lepše. Izbrali smo Grožnjan, osrčje umetnikov globoko v zeleni Istri. Mestece, ki je obdržalo srednjeveški pridih in se ni pustilo premagati modernizaciji. Grožnjan je postavljen na enega izmed mnogih hribčkov v tem delu Hrvaške Istre in se vzdiguje nad reko Mirno.

Sam Grožnjan je zaprt za vsa vozila, tudi ozke ulice avtomobilom ne dovolijo vožnje. Grožnjan je mesto umetnikov. V zraku je čutiti sproščenost, mirnost in spokojnost. Sprehod po ulicah je skoraj intimen, povsod nekaj ljudi, mačk in psov, ampak ti daje občutek samote. Kot, da si sam sredi enega drugega obdobja in ne v tem norem svetu. Ni agresivnih trgovcev z drobnarijo in spominki, ne barčkov in barov na vsakem vogalu. Na glavnem trgu je par restavracij, ki ponujajo specialitete z tartufi in po celotnem mestecu so raztresene umetniške galerije in ateljeji. V njih najdeš vse mogoče umetniške stvaritve od slik, lesorezov in kipcev. Ljudje v galerijah so sproščeni in nevsiljivi. Imaš občutek, kot da te ni ampak si tam. V zraku se mešajo vonjave odlične hrane in zvoki  tisočerih jezikov obiskovalcev iz celega sveta. Arhitektura je nedotaknjena in to daje Grožnjanu dušo. Vstopnin ni v tem mestu in galerije so odprte za vse, ki imajo željo po ogledu. Mačke in psi so kot domači, ne pustijo se dosti motiti mnogim obiskovalcem tega mesta. Res sem bil zelo pozitivno presenečen nad Grožnjanom. Priporočam obisk vsakemu, ki se za to odloči.

 

Gradus Premus

Grad Prem

Na poti med Pivko in Ilirsko Bistrico, ko prečkaš reko Reko in se vzdigneš v vas Prem, te nenadoma preseneti na desni strani grad Prem. Stoji na vrhu istoimenske vasi in je lepo ohranjen, od daleč lepo viden z romanskim stolpom in močnim dvojnim obzidjem. Sama vas je strnjena in precej vleče na primorsko – kraški stil postavitve hiš in ulic, ozke ulice in velika dvorišča, ki se skrivajo v objemu velikih hiš, ki so tako obrnjena, da varujejo pred burjo, ki straši v zimskih časih po teh krajih. Ta vas je začetek Brkinov, pokrajina znana po jabolkih, velikih slivah in domačemu šnopcu. Včasih so bili tukaj ogromni sadovnjaki, sedaj so zaraščeni z gostim grmičevjem. Le redki sadovnjaki so preživeli.

Grad Prem je na novo obnovljen. Vstopnina zelo nizka, rekel bi simbolična. Noter je nekaj stare in original opreme, nekaj konferenčnih sob za predavanja, ki so opremljene z projektorji  in hi-tech opremo. V notranjosti je kapelica, makete razvoja gradu, zapisi, kdo, kdaj in kako je dograjeval in zidal grad iz generacije v generacijo. Grad je zelo ohranjen in lepo urejen. Vredno ogleda in razgleda, ki ga nudi grad ob lepih sončnih dneh. Z vstopnico gradu si lahko ogledate tudi ljudsko šolo in rojstno sobo slovenskega pesnika ter predstavnika moderne Dragotina Ketteja. Vredno ogleda vse skupaj….

Za zaključek smo si ogledali še Novakovo domačijo in še eno graščino blizu Prema, ki zdaj služi kot neka bio kmetija (sramota) in naj bi bila po ustnem izročilu podzemno povezana z nekaj kilometrov oddaljenim Gradom Prem…nikoli dokazano. Smo se pa fajn posladkali z svežimi orehi iz okolice biokmetije. Prijeten nedeljsko popoldanski potep je bil.

 

Epilog priprav

strelišče kunšperk

Dogodek leta zame je mimo, definitivno osebno zelo velik korak naprej, razočaran malo zaradi rezultata. Prisotna trema in prevelika želja sta botrovali enemu slabemu rezultatu od petih. Rezultatsko realno pod povprečjem in daleč pod maksimumom. Ampak važno, da je za mano in vem kaj me čaka na naslednjem državnem prvenstvu.

Napadel sem vseh 125 golobov in jih veliko zadel, eni so srečni in celi pristali v daljni koruzi, spoznal sem veliko ljudi iz cele Slovenije. Zanimivo je bilo, da je bila pri vseh strelcih v ospredju košarka in eurobasket. Ljudje so živeli za košarko, če prav so vsi prišli streljat. Rekel bi, da je za večino bilo streljanje v sekundarnem planu. Karte so bile v ospredju, po moje sem odigral 125 iger kart, do nadaljnega se jih ne dotaknem več. Kunšperk in okolica nekaj novega zame.

Streljam naprej, treningi so kot da se pripravljam na še eno državno. V soboto v Koper na tekmo, če ne drugega se malo po martinčkat na sončku in kakšno strelsko besedo zamenjat s strelskimi kolegi….AAAAAAAAA bum!

 

Priprava, priprave, pri pripravi ….

shoooting

Zadnje čase ko se zbudim, ne izgovorim več dobro jutro. Ampak AAAAA. To je davek treningov in priprav za državno prvenstvo. Glava ni več v službi, ni več na eurobasketu, ni več z dnevnimi dogodki in novicami. Glava prehiteva sredo, četrtek in je že v petku na uradnem treningu. Sobota in nedelja pa zares v »produkcijo«. Zbrali se bojo najboljši strelci v državi. Strelci na leteče tarče. Strelci, ki je vsem samo en cilj, biti boljši od drugih in na koncu biti med najboljšimi. Ljudje, ki so se v letošnjem letu izkazali in dokazali, da so za FINALE, da so za zaključek dovolj močni. Letos sem tudi jaz med njimi in v čast mi bo tekmovati z njimi.

Začelo se je pred tremi leti čisto za štos, po delovni dolžnosti na strelišču.  Vpisali so me v klub in lepo sprejeli. Začelo se spoznavanje pravil, pravic, dolžnosti…Spoznaval sem orožje, ljudi, tehnike streljanja, varnost… Prišlo je prvo tekmovanje, prvo sojenje, prvo finale državne lige, prva medalja, prvi pokal, prve nagrade, prvo mednarodno tekmovanje, prva državna norma za državno prvenstvo…Odšla je prva puška in prišla je nova boljša profesionalna. Prišlo je veselje in razočaranje. Šport, ki te dvigne in spusti v sekundi. Šport, ki ne da veliko na telesno – fizično pripravljenost. Šport v katerem psihologija in psihična pripravljenost pokažejo svojo moč ter seveda treningi in rutina z priokusom izkušenj v najtežjih situacijah. Do izraza pride individuum.

Tukaj so ljudje, ki po letih streljanja ne dosežejo norme. So ljudje, ki jim ni cilj dosegati rezultatov ampak druženje in hobi. Po drugi strani so tekmovalci z dvajset in več letnimi izkušnjami ter imajo samo en cilj in to je zmagovati. Z zmagami se uvrstiti reprezentanco in mogoče na najvišji nivo tekmovanja – OLIMPIJSKE IGRE. Jaz imam to srečo, da večino treningov opravim z reprezentanti, bivšimi reprezentanti, streljam z državnim rekorderjem, streljam z edinim udeležencem olimpijskih iger v tem športu. Ti veliki strelci tudi veliko pomagajo, zato jih tudi imenujem veliki. Širijo svoje znanje in ga predajajo naprej, z veseljem in čisto zastonj, kar je v današnjih časih čudno. Z njimi delim padce in vzpone.

Vlaganje v ta šport je ogromno, vlagaš sebe, partnerja, družino, prijatelje, okolico… Po tej poti se zahvaljujem vsem za podporo. HVALA! Da ne govorim o finančnem vložku. Za en BUM odšteješ 0,30€ po ta malem. Tekma se strelja na 125 letečih tarč, vsakič sta dovoljena dva strela. Treningi, čas, bencin…Strelišč je zelo, zelo, zelo malo…Malo za razmislek. Normalne puške se začnejo od 2000€ in naprej, zgornje meje ni. Opreme se pri nas dobi zelo malo in vedno moraš v tujino. Ampak kljub težavam tega športa  še vedno vztrajam, me je povleklo noter bi rekli, po treh letih še vedno nove stvari in jim ni videti konca za zdaj.

Vikend, ki prihaja bo zame nova izkušnja v življenju, nekaj novega. Vikend, ki ti lahko vse da in vse vzame. Vikend, ki mi bo pokazal kje sem med njimi. Napredek je že to, da sem tam med njimi. Pripravljam se maksimalno in dajem vse od sebe, da ne bom rekel lahko bi bilo boljše. Pričakujem bolj malo, ker sem nov in nisem izkušen, ampak brez boja se ne dam. Grizel bom jajca do zadnjega AAAAA…BUM!

 

Baby on board…the 1st one

baby_on_board

Ja  ja ja ta prvo dete se je rodilo v klapi, Uroš in Marina sta dobila malo Erin. Zapitje je bilo tapravo, novopečenega očeta smo matrali do jutranjih ur. Fotka je tudi z mobitelom proti jutru.  Vse trem želim veliko sreče in zdravja. Na zdravje na Erin in novo družinico.

 

Sunset over cave city

sunset over cave city

Tokrat ne bom preveč komentiral. Naj slika sama govori. Sončni zahod nad “jamskim” mestom. Čista romantika. Rad imam sončne zahode. Res jih imam.